Sorenta večina dobro pozna, saj že od prve generacije sredi prejšnjega desetletja pomeni konkretno a cenovno zmerno umeščeno SUV alternativo. Tako je tudi z najnovejšim Sorentom, ki je sicer napredoval proti prestižni ponudbi srednjih suvov, s čimer je zrasla tudi cena, a ostala vsaj deset tisočakov pod nemško trojico.
Sorento z vsako generacijo zraste in odraste, bi lahko rekli. Tako glede mer kot tudi vsebin in danes se dovolj enostavno in odločno postavi ob bok tudi veliko bolj renomirane nemške suv konkurence. Slednja ga sicer na mestih še prekaša glede elegance in opreme za najbolj petične, ampak z opremo Exclusive je približek, zelo dober ali blizu.

Spredaj nastopaški kot še nikoli

Najbolj všečen in nastopaški se novi Sorento zdi iz prednjega zornega kota. Impozanten nos in velika maska motorja z lebdečimi pikicami, ki so jih oblikovalci povzeli po modelih s trikrako zvezdo na nosu, je všečen in obrača glave, kombinacija ksenona in LEDa je samoumevna, škoda le ker svetila ne svetijo v celoti s pomočjo slednje (napredne) tehnologije.
Bok vozila se malce umiri in prinaša več elegance in zmerno nastopaškost, lepa 19-palčna platišča pa malce izgubijo zaradi balonastih pnevmatik, ki so pač v službi udobja potnikov. Zadek se zdi še najmanj posrečen ali bolje rečeno razburljiv del avtomobila, saj razen LED tehnologije svetil ne prinaša nič pretresljivega. Ne nas razumeti narobe, na njem ni nič narobe, le pogrešali smo več drznosti v obliki za segment nujnih dveh ločenih izpušnih cevi.

Elegantna in kakovostna kabina

Potniška kabina je prav tako enormno pridobila, predvsem pa pomeni udobnostni in prestižni približek prej omenjeni konkurenci. Da se razumemo, na cilju sicer še ni, je pa vsekakor naredila kar nekaj korakov (če ne kar skokov) naprej. Materiali in končna obdelava so namreč občutno boljši, na otip in izgled trde plastike je le še za ščepec, vrh armaturne plošče pa je odet v usnje in zaključen z lepo vidnim dvojnim šivom. Tudi vstavki iz klavirske črnine in obrobe iz brušenega aluminija so kakovostne, o kakršnikoli kičavosti ni govora.

Osrednjo vlogo na sredinski konzoli zaseda osem palčni zaslon, ki je hiter in premore dobro resolucijo, s tem pa tudi enostavno rokovanje in preglednost. Tudi številne ikone v stilu aplikacij lajšajo rokovanje, izkušnjo pa naredi ali bolje rečeno približa tistim pri pametnih telefonih. Omogoča tudi deljeni pogled in še marsikaj.

Glede mer in proporcev je novi Sorento tipičen predstavnik večjih suvov, z značilno visokima vstopanjem in sedenjem, posledično preglednost nad dogajanjem in vtisom, da si nad ostalimi udeleženci v prometu. Glede prostora v prvi vrsti sicer ne ponuja presežkov, se pa na sedežih iz kakovostnega perforiranega usnja sedi zelo udobno. Tudi kar se tiče opreme prednja sedeža izstopata, saj poleg električnega pomika in funkcije gretja, premoreta tudi hlajenje, do popolnosti pa manjka recimo le še masaža. Ogrevani so tudi volanski obroč in sedeža v drugi vrsti, ampak roko na srce, to ponuja tudi že veliko številko manjših srednjih suvov, s Sportagom na čelu.

Opreme dovolj za izvoz
Glede ostale opreme Sorento prav tako sili v ospredje, saj je testnik poleg prej omenjenega usnja, ksenona in vse elektrifikacije premogel tudi tovarniško navigacijo, ki jo uporabnik upravlja preko velikega 8-palčnega zaslona, sistem parkirnih kamer s pogledom iz ptičje perspektive in parkirno asistenco, večino danes znanih asistenčnih sistemov ter elektrificirana prtljažna vrata in prav tako pomično veliko panoramsko okno.
V povprečju pa ne glede na paket opreme ponuja več kot konkurenca.
Kar je pri tem najpomembnejše pa je dejstvo, da bi za podobno velikega suva nemškega porekla s podobno zmogljivim motorjem in podobno opremo morali odšteti vsaj deset evrskih tisočakov več, če ne kar 20. Res je, da sorento ne premore tistega glamurja ali imidža prej omenjenih modelov, ampak kakorkoli gledamo, k mizi prinese zelo veliko

Povsem spodoben, a nič pretresljiv dizel

Nalogo pogona je na svoja pleča prevzel znan 2,2-litrski dizel, ki so ga ob prenovi Sorenta konkretno osvežili, vsaj tako povedo pri Kiji. Na papirju uporabnik tega sicer ne vidi, saj je nazivna moč ostala enaka, nekaj malega pa je pridobil kar se tiče navora, ki se je pri istih vrtljajih iz 421- dvignil na 436 Nm. Tega sicer v praksi ni opaziti, se pa motor izkaže za bolj zmogljivega kot deluje na papirju in v večini režimov in načinov uporabe (tudi pri večjih obremenitvah) za dovolj zmogljivega. Bo pa uporabnik bolj kot dodatne “njutenmetre” opazil za desetino bolj ugodno porabo in emisije, ki so iz 194 gramov CO2 “padle” na 177g.
To v praksi pomeni, da se novi Sorento glede porabe večino časa zadržuje med 8,5 in devetimi litri, le izrazito priganjanje pa med merilniki izpiše desetiško številko, varčevanje pa tudi (visoko) sedmico. Pretirani varčnež sicer tudi novi Sorento ni, je pa kljub vsemu občutno bolj od predhodnika, glede na mere, maso in 4WD pogon ter avtomatiko pa je rezultat pričakovan in korekten.
Ko smo ju že ravno omenili…ja, testnik je premogel tudi šeststopenjsko prestavno avtomatiko, ki Sorentu lepo pristoji, štirikolesni pogon pa je na voljo tudi pri cenejših različicah in zato ima kupec vso svobodo ali tega izbrati ali ne. Je pa 4×4 pogon pohvalno zelo zmogljiv in z njim (lahko) Sorento prileze marsikam, kako daleč pa je ponavadi vprašanje primerne obutve in razgibanosti terena, saj z 185 mm oddaljenostjo od tal nima ravno ploskega trebuha.

Napredek za seboj potegnil ceno

Ko pogledate na cenik novega Sorenta vidite, da se cene začnejo pri dokaj spodobnih 38 tisočakih. Sorento si po našem mnenju (več kot) zasluži oceno prav dobro, do odlike pa mu zmanjkajo le malenkosti.

Za ogled originalnega članka, prosimo, kliknite na:
http://sa-agencija.si/vozili-smo/55788/